Se strahu tudi v plesu resnično ne moremo izogniti? Zakaj je tako močno prisoten in obenem tako nepotreben? Vabljeni, da preberete kratko razmišljanje o tem.

Zamisel za tokratni zapis se je pojavila ob evalviranju uvodnih srečanj, katere izvedemo pred začetkom individualnih ur za posameznike in pare. Ob pogovoru se je skoraj vedno pojavil tudi pomislek, ki se glasi (če povzamem najpogosteje slišane) nekako takole: Joj, saj ne vem, če sem se prav odločil/-a, veste, saj rad/-a plešem, samo absolutno pa nisem samozavesten/-a; ne izgledam tako dobro …

zaupanje, ples

Ples je pač tak, da izpostavi naše velike strahove in našo samopodobo. Res je, da plesalci s t. i. plesno kilometrino gibanje na plesišču ponotranjijo do te mere, da je enakovredno hoji. Priti do te točke torej zahteva ogromno vaje in predvsem uživanja ob tem. Zakaj uživanja?

Na našo uspešnost in doseganje ciljev sovplivajo v veliki meri tudi motivacijski dejavniki, kot so samopodoba in interes, čemu pripisujemo svoj uspeh ali neuspeh idr. Pomembno je torej, da vsak posamezen dejavnik, ki vpliva na naš končen uspeh, upoštevamo in se mu posvetimo. Ker je veliko teh povezanih z izkušnjami in doživljanjem sebe in svoje dejavnosti, je še kako pomembno, da se ob tem zabavamo.

Drugi (vendar zagotovo ne zadnji) pomemben element ponotranjenja plesa in razvijanja suverenosti pri plesu v paru predstavlja vaja. Morda se sliši dolgočasno, vendar tudi tu drži, da se brez vaje ne zgodi nič pomembnega. Res je, da načeloma vsak otrok shodi, vendar mora biti pred tem obvezno večkrat priča svojemu padcu in drugim neuspehom. Otrokom je sicer lažje, saj jih pri tem ne ovira nizka samopodoba in drugi motivacijski dejavniki. Zato je za nas odrasle toliko težje naučiti se nekaj novega.

sproscen ples v paru

Strah je bolj obvladljiv, kadar smo seznanjeni z dejstvi, ki vzbujajo neprijetne občutke. Ko si priznamo, da naše znanje ne more (še) biti na ustreznem nivoju in da tega niti od nas nihče ne pričakuje; ko si priznamo, da si nekaj želimo doseči; in ko si priznamo, da ne moremo vedno v vsem blesteti že od začetka; takrat bo tudi strah počasi pričel izgubljati svoj pomen. In če imaš dobrega mentorja, ki te zna na tem izhodišču razmisleka podpreti in pospremiti naprej, potem je uspeh zagotovljen. Učiteljevo opazovanje kar naenkrat ne bo izpadlo več kot ocenjevanje in ustvarjanje sodb, temveč bo izhodišče za prijateljski klepet o vsakdanjih pripetljajih na tej poti učenja. Pot za to nikakor ne bo samotna temveč v družbi prijetna in zabavna.

plesalci, pari